O pomembnosti imeti srečo

Ta post se je v meni skrival že dolgo časa. V različnih oblikah, različnih pogledih na to temo. A osredotočil se bom na pogled v katerem se je post rodil.
Na plan je prišel nekega mrzlega jutra, ko sem odprl vrata lope v kateri sem prenočil. Zunaj je veter upogibal redka drevesa in takorekoč horizontalno je padal sneg. Bil sem v Patagoniji, sredi nikjer. Do prvega kraja je v smeri iz katere sem prišel 130km, do naslednjega, v smeri v katero sem potoval je bilo 230km. Vmes ogromno praznine. Nekateri bi rekli, da ogromno ničesar, a se s tem ne strinjam. Tam je nekaj, je praznina. In v tej praznini so neskončna prostranstva stepe, so barve, ki jih izvablja sonce, je veter, ki preganja oblake in mi pred očmi riše film, je Življenje.
Ni pa hiš, ni prometa, ni ljudi, ni Wifi-ja, edini znak civilizacije je dolga, neskončna črna asfaltna kača, ki se izgublja v horizontu.
Malo sem zašel s teme. Da se vrnem. Je jutro in zunaj je leden veter ter sneg. Nikakor ne sanje kolesarja, ki se potika po Patagoniji. A meni je vseeno. Ne, ni mi vseeno, vesel sem, vzhičen kot majhen otrok in to zato ker sneži. In ne samo to, kljub negostoljubnemu obrazu, ki ga na to jutro kaže narava, imam jaz streho nad glavo in štiri stene, ki me več ali manj čuvajo pred temi vremenskimi »nevščenostmi«. In v tem trenutku se znova zavem, da imam srečo. Da imam srečo, da sem Tu in Zdaj. In ja, kot že ne vem kolikokrat na tej poti, imam srečo, da v pravem trenutku najdem to kar potrebujem. Dostikrat niti ne vem, da nekaj potrebujem, a Stvarstvo mi to ponudi in jaz to sprejmem. Tako je bilo tudi včeraj.

Včeraj sva z Andresem dan začela kakih 18km stran od tega zaselka 20 hiš. Po spletu okoliščin (ne naključij, ker v nakjučja ne verjamem) sva se znašla pred neke vrste zdravstvenim domom (imenuje se Puesto de Salud, kar bi se bolj prevedlo kot zdravstvena točka). Jaz sem moral na WC, zato sva vstopila in sprejel naju je Juan Carlos, ki tu dela kot medicinski brat (in je s tem celotno zdravstveno osebje tega ZD). Dovoli mi na WC in tako začnemo debato, ki takoj pripelje do tega, da nama ponudi, da kampirava tu. No ja, če želiva pa lahko spiva v lopi. Poleg tega imava dostop do vročega tuša in WC-ja.
Zgodaj je še, malenkost čez poldan. A nek notranji glas (mogoče intuicija) nama obema z Andresem reče, da naj sprejmeva ponudbo, se spočijeva, umijeva in jutri nadaljujeva pot. Tako sva ostala, uživala v sončnem dnevu in zvečer v mirnem večeru brez postavljanja šotora. In jutro – no jutro nama je pokazalo, da sva se prav odločila. Če ne bi ostala, bi naju to snežno neurje ujelo nekje sredi zgoraj opisane praznine. In si ne predstavljam, da bi z enako vzhičenostjo gledal, kako veter nosi snežinke horizontalno.

Pa to nikakor ni bil osamljen primer. Že vse od začetka te poti me spremlja sreča. Ne bom našteval, ker če se spravim naštevati, bo ta post bolj podoben romanu Vojna in Mir.
A bo že res, to kar mi je prijatelj Toni dejal v eni izmed najinih mnogih debat. Srečo je treba sprovocirati, treba je nekaj narediti zato, da ji omogočiš, da se ti pokaže. Mogoče to pomeni, da moraš takrat, ko ravno začne dobro deževati pač dvigni vrata od posestva s tečajev, da lahko prideš do velikega nadstreška, ki v osnovi služi kot zatočišče za krave, a ga že nekaj časa ne uporabljajo. Tako preživiš noč pod streho in zjutraj začneš nov dan s suhim šotorom ter opremo. Ali pa moraš narediti 130km po patagonski stepi, da prideš do Juan Carlosa. Ali pa kaj drugega, a nekaj moraš narediti, da ti lahko Stvarstvo omogoči izkusiti Srečo.
In ja, pomaga tudi, če znaš prepoznati situacijo. Da veš, da ko ti nekdo že sredi dneva povsem nepričakovano ponudi kamping, da ga moraš sprejeti. Ali pa, da vidiš, da je nadstrešek za krave tam in da daleč naokoli ni nikogar, ki bi ga uporabljal. Tokom naslednjega dne sva lahko videla kar nekaj drugih kolesarjev, ki niso prepoznali situacije in so morali nato sušiti premočene šotore in cunje.
Verjamem, da imamo vsi sposobnost prepoznavati take situacije. Da vsi posedujemo intuicijo. Ti pa izkušnje pomagajo izpiliti to intuicijo. Ne znam si predstavljati, da tisti premočeni kolesarji niso opazili nadstreška pod katerim sva si z Andresem ustvarila dom. A verjetno se zaradi pomanjkanja izkušenj, ali pa zato, ker so si v glavi zadali cilj priti do 30km oddaljenega kampinga, enostavno niso ustavili, niso poslušali intuicije. Tako jih je racionalni del njihovih možganov vse mokre pripeljal na cilj.
Jaz po skoraj treh letih na poti verjamem, da imam nekaj izkušenj. Nikakor pa si ne domišljam, da zadevo obvladam in zato me še vedno preseneča, ko mi Stvarstvo pokaže, da sem se prav odločil. In takrat se zavem, da imam Srečo.

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Dobro jutro

Patagonska praznina

Lopa

Sneg je samo še spomin

Sneg je prodrl tudi v notranjost lope

Pod streho na deževen dan

Advertisements

In ko se vse to enkrat konča

Obiski pri Slovencih v Bariloche-ju in okolici, so nama omogočili, da sva se spočila, preživljala čas v odlični družbi in napolnila baterije. A Cesta naju je klicala in midva sva se odzvala na njen klic. Naprej proti jugu, še nekaj kilometrov po Argentini, nato pa v Čile – Carretera Austral ali Južna cesta po naše, nazaj v Argentino in sem že skoraj pri Ognjeni Zemlji in Ushuaii. In potem?
To vprašanje: »In potem?« se je ob srečanjih z ljudmi na poti pogosto pojavljalo. Navadno se je začelo tako: »Kam si namenjen?« Če sem bil razpoložen (navadno sem bil), sem lepo po vrsti naštel vsaj dve, tri prihodnje lokacije in vedno se je nato nadaljevalo z: »In potem?« Dokler nisem prišel v naštevanju do Ushuaie. Tam se je situacija malo zakomplicirala, ker na vprašanje: »In potem?« pač nisem imel nobene fiksne točke. Vedno je bil moj odgovor: »Bomo videli. Najprej moram do tja priti, potem pa…«
Jaz sam si vprašanja: »In potem?« nisem kaj dosti zastavjal. Ne ker me odgovor ne bi zanimal, vseeno sem dokaj radovedne sorte. Ne, bolj je šlo za zavedanje, da sem na tisoče kilometrov in mesece ter leta stran od točke, kjer si bom vprašanje moral zastaviti. In s tem, ko sem bil tako daleč stran, je bilo iskanje odgovorov (in s tem postavljanje vprašanja samega) povsem absurdno. V vsem tem času in kilometrih, ki so ležali pred menoj, se je skrivalo neskončno možnosti, neskončno trenutkov, ki vplivajo na tok dogodkov in s tem na prihodnost. In kdo bi vedel v kakšnih življenskih okoliščinah bom prišel do Ushuaie, če bom sploh prišel?
Predvsem na začetku te Poti je bilo aktualno tudi vprašanje, če bom sploh prišel. Danes je to malo manj aktualno, a ker mi še vedno manjka kakih 2.000 km, ni nič gotovega. Je pa res, da imam tukaj pač večje možnosti, da pridem tja, kot pa sem jih imel v Halifaxu, ko sem štartal.
Poleg zgoraj naštetega, si vprašanja tudi nisem zastavljal zato, ker sem vedno imel kak drug, bližji cilj. V Kanadi je bilo potrebno v ZDA priti, nato v Mehiko, pa čez Srednjo Ameriko in v Kolumbijo,… Skratka vedno nekaj, Ushuaia pa vedno tako daleč v prihodnosti.
Potem pa sem se poslovil od Joškota, Lojzke, njunih treh punc in sem se podal na jug. Ko sem začel obračati pedala, sem imel nek čuden občutek in čez čas sem se zavedal, da mi je Ushuaia kar na enkrat postala blizu. Še par mesecev in sem tam. In kar samo po sebi, se je v meni oglasilo vprašanje: »In ko se vse to enkrat konča? Kaj potem?«

Še vedno stojim za odgovorm, ki sem ga podal neštetotim, ki so mi to vprašanje zastavljali na poti.
Ne vem kaj bo potem. Bom videl, še vedno moram najprej do tja priti.
Z eno razliko. Glede na to, da sem pred parimi dnevi kupil avionsko karto nazaj za Evropo, imam vsaj okviren plan. Iz Ushuaie sem bom podal proti domu. Nekako do Buenos Airesa, nekaj dni tam in nato konec maja domov. Tak je plan. Detajle vanj bo postavilo Življenje.
Tu kjer sem (v šotoru, nekje v Patagoniji ob ruti 40), sem vesel, da sem Tu. Hkrati sem vesel, da se bom vrnil domov, da bom z bratom (ali obema) na balkonu spil kavico, s prijatelji šel na pivo, da bom videl nečaka, ki se je rodil pred dnevi, da bom užival v deljenju trenutkov z bližnjimi,…
In ob enem sem spet vesel, da še nisem tam. Da sem Tu in Zdaj, da so pred menoj še kilometri patagonskih step, v oblake zavite gore skrajnega juga Argentine in Čila ter misterij na koncu sveta – Ognjena Zemlja.
Čutim se srečnega in priviligiranega, da sem Tu in Zdaj!

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Tukaj in Zdaj

Pot od Santa Rose do Bariloche-ja sem preživel skladno z mislijo iz mojega prejšnjega posta. Bil sem Tukaj in Zdaj. In pri tem bolj malo mislil na vas, ki berete moja občasna pisanja. Kaj naj rečem – Jeba!

Z Andresem sva jo mahnila nekako v smeri JZ. Kilometri in kilometri ničesar. Dolga, ravna cesta, ki pelje v neskončnost, senca samo če sva res imela srečo, sonce, ki je žgal in praznina. Nikjer žive duše, le avti, ki so vozili mimo. Vsake toliko sva imela možnost dostopa do vode, ko je blizu ceste se pokazal kak mlin, ki črpa vodo iz vodnjaka.

Mlin na veter – voda

Seveda, kadar je mlin bil cel in je pihal veter pihal. Vetra je bilo sicer dosti, a ne vedno takrat, ko ga je človek potreboval. Pa dostikrat, ko ga nisem rabil, še posebej mi ni bilo všeč, da se ta veter navadno ni premikal v isto smer kot jaz, ampak se mu je mudilo v kontra smer. Tipična kolesarska situacija – veter v prsa. Čeprav moram napisati, da ni bilo vedno tako in da so bili tudi dnevi tako brez vetra kot tudi celo veter v hrbet.

Med Santa Roso in Bariloche-jem je 999km (baje, jaz znaka s tem podatkom nisem nikoli videl). Midva z Andresem sva jih naredila nekaj več. Pot, ki sva jo izbrala, pač ni bila najbolj direktna. Naju je pa peljala najprej po cesti, ki ima vzdevek »Ruta Campaña al Desierto« oz. sem slišal tudi »Concquista del Desierto«, kar v prevodu pomeni »Ruta Pohoda v puščavo« oz. »Osvojitev puščave«. In kdo bi si mislil – tam ni nič. Ni sicer tista klasična peščena puščava s kamelami in sipinami. Tu je najvišja rastlina tam nekje do ramen, srečala sva dva manjša kraja in do meje s provinco Rio Negro je bilo tega 400km. Veliko sonca, malo vode. A vedno se je konec dneva našlo nekaj za šotor postavit.

Kamping ob cesti

Zaveterje dreves obcestnega postajališča, voda iz mlina ter sončni zahodi kot bi jih iz slike vzel.

Dolga in ravna cesta ob koncu dneva

Potem sva prečkala reko in na drugi strani naju je pričakala identična pokrajina, le rastje se je spustilo za stopničko nižje in je tako segalo največ do boka, navadno do kolen. Pa sva imela še kakih 150km tega in potem zelenje, drevesa, reka in poselitev. Pa srečanje s Slovenci oz. potomci Slovencev, ki živijo v mestu Neuquen z okolico. Edgardo je bil najin vodič, Mariana gostiteljica. Postelja, vroča voda in komoditete civilizacije.

Z Edgardom in Mariano

Čas sva izkoristila za nekaj standardnih opravkov, kot je vzdrževanje koles, nakupi zalog, pranje cunj in pa veliko druženja. Med drugim so Slovenci organizirali tako manjše srečanje, malo nama v čast.

Slovensko srečanje v Neuquenu

Po treh dneh razvajanja s strani Mariane in Edgarda, ki naju je tudi peljal na ogled vinskih kleti (odsvetujem na prazen želodec), sva šla nazaj na Cesto. K temu, kar sva navajena in česar sva se tudi privadila v kilometrih do sem. Veliko niča, veter v prsa, sonce in nato miren večer, ko ob kavici in debati pozabiš na to, kako si se matral, da si do sem prišel. Cilj so bili hribi in nova ruta z imenom – »Ruta de los 7 lagos« (Ruta 7 jezer). Sicer več kot 350km stran, a tam sva ponovno zagledala zelenje in vodo.

Kako prijetna sprememba v pokrajini

Hribi so poskrbeli, da je cesta začela malo vijugati, da ni bilo tistih neskončnih ravnih črt, ko se ti zgodi, da več kot 20km gledaš na obzorju anteno, ki počasi raste iz velikosti zobotrebca do velikosti 50, 60 metrov.
Srečanje s Slovenci v Neuquenu pa je začelo nekakšno verižno reakcijo, začela sva obiskovati Slovence. V Junin de los Andes sva bila povabljena k Janku in Martini. Ne samo, da sta naju čudovito pogostila, Martina me je skoraj v jok spravila, ko je pred mene postavila krofe in vsekakor sem jokal, ko se je na mizi znašel hren.

Janko in Martina z družino

En dan luksuza in udobja ter nazaj na cesto. Tokrat zares »Ruta de los 7 lagos«. Cesta vijuga med hribi, okoli je gozd z vonjem po borovcih, vse je zeleno in nikoli nisi prav daleč stran od vode. In ker se ruta imenuje 7 jezer, so tudi jezera (saj vem, odkrivam toplo vodo). Na obali enega jezera imata hišico Victor in Regina, potomca slovenskih staršev, ki živita v Buenos Airesu, sem pa na počitnice hodita.

Z Victorjem in Regino

Lago Meliquina

Tudi tu so naju lepo sprejeli, pogostili in prav s težavo sva se poslovila in se odpravila naprej. A sva »morala« naprej, ker sta naju čez nekaj dni že pričakovala Janez in Marija v Bariloche-ju. Naslednja postaja na slovenski turi.
Do tja pa obiščeva še nekaj jezer, imava nekaj postankov ob rekah, maté ali kavica ali pa zgolj debato z uslužbenko v enem kampu.

Lago Espejo zjutraj

Meglice se dvigajo nad Laguna Fria

Lago Nahuel Huapi

Odlična lokacija za maté

Pa da ne bo vse tako kičasto izgledalo. Imela sva tudi dež, tisti droben, ki ne neha in ne neha, pa veter, ki naju je premikal po cesti,… A vedno sem bil v Tukaj in Zdaj!
Če bi napisal, da sem čisto vsak trenutek užival in vriskal od veselja, mi ne bo nihče verjel. Tudi zato, ker bi se zlagal, če bi to napisal. Sem bil pa Tukaj in Zdaj! Poslušal reko ali glasbo, kar mi je pač dišalo. Se nastavljal sončku ali iskal kakšno streho, da me dež ni preveč namakal. Gonil kot budala, ker me je kar nosilo po cesti navzdol ali preklinjal v veter, ki me je skoraj ustavil… In če je že kazalo, da bo vse skupaj eno sranje, ker bo dež vse premočil, sem se spomnil, da je jutri nov dan. Še en nov dan, ki ga bo zbudil sonček, ki bo posušil šotor.

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Pot do Santa Rose

Vedno kadar med temi mojimi redkimi objavami na blogu mine dalj časa, pridem do točke, da ko se usedem za računalnik, imam problem izbrati tematiko, o kateri bi pisal. Dejstvo je, da je od moje zadnje objave minilo že več kot mesec dni. In to je dolga doba. V tem času sem ponovno prečkal Ande, se potikal po dolinah SZ Argentine, priganjal Lojza po ogromnih prostranstvih navidez neskončnih cest, bežal pred nevihtami, se cvrl pod soncem, brez upanja na senco, se boril s komarji,… In srečal veliko ljudi z veliko zgodbami. In kako med vsem tem izbereš trenutke, ki bi jih podelil z vami?

Iz San Pedra de Atacama sem odrinil z enim samim, jasnim ciljem – priti do Santa Rose, La Pampa do mojega prijatelja Andresa. Tam se bom ustavil za nekaj dni predno jo mahnem naprej proti jugu. Dober plan, ki pa je imel en detajl, ki mi ni bil preveč všeč. Od San Pedra do Santa Rose je preko 2.000 km. In jaz sem si za cilj zadal, da to naredim v manj kot enem mesecu. Ne nemogoča naloga, a tudi nikakor ne lahka.
Da bi to dosegel, bi moral pedalirati, veliko pedalirati. Od jutra pa do večera s kakšno kratko pavzico vmes. Ponovno, izvedljivo, a ne enostavno.
Problem pri takem pristopu k potovanju je, da zlahka pozabiš uživati vse trenutke, ki ti jih Življenje pripelje na pot. Osredotočiš se zgolj na to, da delaš kilometre, ki si si jih v glavi zastavil in vse ostalo postane sekundarnega pomena. Vrtenje pedal in nothing else matters!
Ker to ni moj pristop k Življenju, a kilometre sem vseeno moral naredit, sem se odločil, da se bremzam. Da dovilim, da se me dotakne okolica, da se me dotaknejo trenutki. Moram reči, da mi je vsaj v začetku to kar uspevalo. Da sem zavil na neko stransko pot, kjer so me objela drevesa (po tolikem času večinoma puščavske pokrajine), kjer sem lahko opazoval igro luči in senc, vonjal svežino in poslušal zvoke.
A z vsakim dnevom, ki je minil, vedno težje sem se bremzal. Vame se je naseljevalo zavedanje, da je Santa Rosa še vedno takoooo zelo daleč stran. Pa sem bolj pritisnil, se bolj predal potrebi, da delam kilometre. Da čimprej pridem na cilj.
Ti dnevi so minevali v konstantni frustraciji, da sem prepočasen. Kilometri so se vlekli in zvečer, ko sem se spravljal spat, sem bil utrujen in slabe volje, zjutraj pa sem vstajal povsem brez motivacije. Še sreča, da je v takih dneh Stvarstvo interveniralo. Včasih je bila nevihta, ki me je predčasno ustavila, drugič spet sem kakšna manjša okvara na opremi (predrta zračnica, polomljen nosilec od torbe), enkrat celo tornado. Vedno na način, da sem se lahko ali pa moral ustaviti in si s tem dovolil, da se umirm. Da globoko vdihnem in dovolim navidezni nuji, da čimprej pridem na cilj, da se umakne občudovanju trenutka.
Seveda nisem vedno uspel »pobegniti« pritisku, kar nekajkrat sem ga odnesel s seboj ali pa mu vse preveč zlahka dovolil, da je ponovno zavladal nad mojimi dejanji. In Stvarstvo me je vedno znova, neutrudno bremzalo. Vse dokler se nisem res v celoti predal trenutku – Tukaj in Zdaj! Najbolj zanimivo pri tem je pa to, da takrat, ko sem bil res v Tukaj in Zdaj, takrat so se pedala začela vrteti sama in so kilometri leteli mimo mene – 80, 90, 100, 110, 120, 130. Našel sem Ravnovesje!

Andres in njegova družina so me ponovno sprejeli odprtih rok. Mi omogočili, da sem se za nekaj dni ustavil, poskrbel za Lojza, opral in poflikal opremo,… in ja, tudi poskrbeli, da sem bil sit, predvsem z večimi asadi (roštilji). Na prvem izmed njih sem od Andres dobil tudi darilo – od tu se na Pot ne odpravljam sam, tamveč greva skupaj na jug.

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Pesek, veter in samota – 2.del

V San Juan sem zavil zgodaj popoldan. Poiskati poceni prenočišče, parkirati Lojza in nato obiskat vse trgovinice v kraju, da najdem zaloge za dober teden. Če izvzamem parkiranje Lojza, naloge niso bile tako enostavne kot se zdijo na prvi pogled. Dejstvo je, da v teh majhnih, odročnih krajih sredi dneva ni tako enostavno najti odprtega poceni prenočišča. Lastniki namreč navadno delajo na polju čez dan in se vrnejo domov šele tam okrog pete, šeste. Takrat namreč pridejo tudi turisti s jeepi, ki se ustavijo za čez noč.
Vseeno sem uspel najti nek »hotel«, kjer sem se lahko ustavil za čez noč. Nato obisk trgovinic. Cene so skoraj dvojne glede na ostalo Bolivijo. Razlog je odročnost teh krajev. Do Uyunija, ki je prvo mestece, je vsaj 150km. In vsa roba v San Juanu prihaja iz Uyunija.
Najdem trgovinico, ki ima nekaj ponudbe, se založim z rižem, makaroni, instant juhicami, keksi in podobno ter se nato vrnem v moj »hotel«. Jutri se začenja drugi del te moje visokogorske ture.

Za prvi dan sem si izbral sicer daljšo pot, ki me pelje vse do meje s Čilom, a glede na info, ki sem jih nabral, se s tem izognem nekemu prelazu s slabo cesto. Cesta do meje s Čilom gre pa skoraj po ravnem. Edini problem, ki ga lahko oapzim v tem mojem planu je ta, da grem na zahod. Problem zato, ker so tu prevladujoči vetrovi zahodni oz. jugo-zahodni. A ne bodo problem, saj se okrepijo šele popoldan. To je bil plan. Škoda, ker tega mojega plana ni nihče skomuniciral z vetrovi. Na dan mojega odhoda se je za njih popoldan začel že pred 9h zjutraj, tako da sem za 65km potreboval več kot 10 ur (z nekaj kratkimi pavzami, se razume). Ob meji je kraj Avaroa. Tam sem našel zatočišče za čez noč v hiši v izgradnji. So mi delavci dovolili, da postavim šotor v eni izmed sob.
Tu v Avaroi sem imel še zadnjo možnost, da se na lažji način in po večinoma asfaltirani cesti spustim v Čile. A se nisem odločil za to opcijo. Zavil sem stran od meje in se začel vzpenjati po presenetljivo lepi, makedamski cesti proti notranjosti do odcepa za lagune.

Še zadnji pogled nazaj – Here Goes Nothing!

Po dobrih 30 kilometrih sem naletel na odcep proti lagunam in se pogumno podal na cesto dvomljive kakovosti.

Kažipot za kolesarje – Če vidiš to, si na pravi poti

Cesta potrjuje kažipot

Prvi prelaz za menoj. Veliko potiskanja kolesa po strmi, kamniti cesti. Na drugi strani ponovno loterija s kolesnicami. Katere izbrati?!

Odločitve, odločitve!

Konkretno utrujen se konec dneva privlečem do obale prve lagune. Tam je Severino, možakar, ki skrbi za cesto. No ja, majhen del te ceste. Za zadnjih 5-10 kilometrov ter za naslednjih 10. A trenutno me bolj kot njegova skrb za cesto zanima, če lahko v zaveterju njegove koče postavim šotor. Nobenega problema, a če želim, lahko spim v koči. Njegov »soborec« je šel namreč danes v Uyuni, ker jima je zmanjkalo kruha in zelenjave, in se vrača šele jutri. Tako da ima v koči, poleg tople pečke en jogi frej. Nisem si pustil dvakrat reči!
Lojza parkiram zunaj in se preselim v notranjost. Povečerjava odlično čorbo, ki se je kuhala cel dan na njegovi pečki in se malo prepustiva debati. Lepo je tu na toplem.

Fotka s Severinom

Naslednji dan se poslovim od Severina. Do naslednje lagune imam 10km. In to mi vzame 2 uri. V senci eko-hotela »Los Famingos« se ustavim in sklenem, da bom danes kar tu ostal. Do naslednje obljudene točke imam od tu 40 kilometrov večinoma peska. To je preveč za danes.

Laguna Hedionda

Plamenec

Tako se spoprijateljim s Samuelom, šefom hotela. Vprašam sicer za ceno sobe, a ko mi omeni 140 USD na noč, samo še lepo prosim, če lahko za čez noč postavim v stavbi, ki je še v izgradnji. Bodoči WC-ji tako postanejo moj dom čez noč. Delim ga še s starejšim Avstralskim parom, ki mimo prikolesarita nekoliko kasneje.
Zjutraj se Avstralcema bolj mudi kot meni, tako da odrineta naprej že ob 7h. Jaz pa se še malo obotavljam in tako prejmem povabilo od kuharice na drugi zajtrk. Palačinke, toast, sadje, jogurt,… Cel luksuz!

Zajtrk pri Los Flamencos

Ko po slabih 10km pustim še zadnjo laguno za seboj, se cesta izgubi. Ostane samo nekakšo polje posameznih kolesnic, ki vse peljejo v isto smer. Ene kolesnice so bolj peščene, druge manj, a nobene niso primerne za pedaliranje. Večino dneva tako potiskam Lojza v rahel klanec in v veter. Vse dokler mi malo čez tri ne presede vse skupaj in se usmerim proti bližnji formaciji parih skal za katere upam, da mi bodo zagotavljele zadosti zaveterja, da me ponoči ne bo odneslo skupaj s šotorom. Veter v teh krajih je neizprosen.

Kampiranje na 4.600 metrih

Ponoči spim s flašo vode poleg mene v spalki. Tista voda, ki sem jo pustil zunaj je namreč preko noči zmrznila.
Peti dan »Rute de las Lagunas« pričnem tam, kjer sem prejšnjega zaključil. V pesku! Rinem in rinem in zdi se da se nikamor ne premaknem.

Pesek, pesek in še več peska

Pogost prizor – Simon rine bicikel

Po kakih 5km pesek zamenjajo kamenje in skale. Ni še ravno za koelasrjenje, a je lažje za potiskat kolo. In tako pridem na vrh novega prelaza. Od tu se mi obeta 10km spusta do Hotela del Desierto, naslednje zgradbe in lokacije, kjer bi lahko dobil vodo in v zavetrju šotoril ali pa celo mogoče notri spal. Tako ali tako bom tja prišel šele pozno popoldan. Ali pa zvečer. Izkaže se namreč, da moram tudi lep kos spusta potiskat Lojza. Na cesti je toliko peska, da mi tudi gravitacija ne pomaga pri premagovanju te ovire.
Do Hotela del Desierto tako pridem dobro uro pred sončnim zahodom. Cena sobe – ni omembe vredno – 150 USD/noč. A mi prijazna receptorka omeni, da za kolesarje delajo izjemo in nam dovolijo, da za 25 USD/noč delimo sobo s šoferji turističnih jeepov. Obljuba vročega tuša, postelje na toplem in pa zajtrka, ki je vključen v ceno, me prepričajo, da se mi ne da postavljati šotora. To me v vsakem primeru čaka jutri.
Tako se od dneva poslovim sveže stuširan, pokrit s toplo odejo in z mokrimi cunjami, ki se sušijo na radiatorju. Tekoča vodo izkoristim namreč tudi zato, da operem nekaj cunj.

Puščava na višini

Prvih 10km od Hotela del Desierto na pol prekolesarim in napol prehodim. Potem, ko se je jutranja izbira kolesnic sprva izkazala za odlično opcijo, so se po slabih 5km spremenile v pesek in jaz sem se vrnil v realnost zadnjih 2 dni. Dol s kolesa in rinjenje nekam proti obzorju, ki ga nikoli ne dosežeš. Le-da me je danes po priblično 3 urah tovrstnega premikanja pričakala vzdrževana, jasno da makedamska cesta. Naslednjih 20km sem kar užival v tem, da sem z bicikla moral sestopiti zgolj vsake toliko, ko sem naletel na bolj peščen del. Ali pa me je vanj porinil nenaden močnejši sunek vetra. Cesta je mogoče že res vzdrževana, a je minilo že nekaj časa, kar so se vzdrževalci zapeljali tu mimo.
Proti večeru najdem zavetrje hiše nekega oskrbnika, ki pa ga danes ni doma. Opazujem sončni zahod in igro skrivalnic pojenjajoče svetlobe ter senc. Najtežji del poti je za menoj, saj sem že na vzdrževani cesti.

Še en dan se poslavlja

Nov dan, novi ovinki. In po kakšnih 5km se prične spust proti Laguni Coloradi. In spet pesek, globok pesek. Vsaj 80% celotnega spusta prehodim. Enostavno se Lojze preveč pogreza. In ne, veter v prsa, ki je danes ponovno zgodaj štartal, nič ne pomaga. Sredi popoldneva pririnem do vstopa v nacionalni park, plačam vstopnino in se odločim, da danes prenočim v enem izmed refugiov, ki so tu. Postelja za 4 EUR/noč, poceni večerja makaronov s paradižnikovo omako. Easy life!

Že včeraj sem se odločil, da se po taki cesti ne bom vzpenjal na skoraj 5.000 metrov visoki prelaz, ki leži pred menoj. Sicer je res zgolj 600 metrov višinske razlike, glede na to, da sem spal na 4.400 nad morejm. A po info, ki jih dobivam tu od voznikov, je cesta vsaj do vrha isto oz. zelo podobno sranje. Ne, to ni zame!
Tako se preselim do vstopne kontrolne točke od parka in čakam na kak turističen jeep, ki bi me lahko zapeljal vsaj do vrha, če ne že na drugo stran do prve hiše. Čakam cel dan, družbo mi dela Reynaldo, čuvaj narodnega parka, ki pobira vstopnino. Prometa ni nobenega, zato imam čas, da pojem kosilo, ki mi ga ponudi Reynaldo. In opazujem, kako veter premetava pesek.

Peščeni vihar nad Laguna Colorada

Pozno popoldan se mimo pripelje več jeepov, a so vsi polni in me ne morejo vzeti s seboj. Vse dokler se ne pripeljeta Omar in Gonzalo s svojo skupino 4 backpackerjev. Ker niso polni, se najde prostor tudi zame. Lojze in vsa oprema pa romajo na streho.
Med vožnjo na vrh imam med debato čas, da malo opazujem cesto in sem samo še bolj vesel, da so me vzeli s seboj.
Zapeljejo me do njihovega planiranega nočnega postanka v rafugiu ob laguni na drugi strani. V samem refugiu nimajo prostora zame, zato se poslovim od druščine. Spanje si poiščem pri Damianu, šefu restavracije, ki mi odstopi en kot, kjer si lahko razgrnem spalko. Glava me boli in slabo mi je. Po tolikih kilometrih na višini s kolesom, se moje telo nekako ni sprijaznilo s tem, da sem se tako hitro vzpel na koraj 5.000 metrov. A sem preveč utrujen, da bi se s tem obremenjeval. Nekaj na hitro pojem in se zavijem v spalko ter zaspim. Jutri je nov dan!
Zjutraj imam do 6h, ko pridejo prvi turisti na zajtrk, že vse spakirano in Lojze je otovorjen ter pripravljen na odhod. A še ne odrinem tako zgodaj. Mi je včeraj Damian rekel, da če zjutraj malo počakam, da lahko dobim zajtrk. Ostanki tega, kar turisti ne pojedo, so za kolesarja vredni zlata. Pred odhodm me Damian in ena izmed zaposlenih otovorita še z ekstra hrano za na pot. Čas je, da se poslovim.
Cesta na tej strani je za tukajšnje razmere prava avtocesta. Počasi se iz 4.400 metrov dvignem na skoraj 4.750, vmes pa obračam glavo levo in desno. Vsaka gora, ki se pojavi, se zdi drugačne, neverjetno intenzivne barve.Saj sem poizkušal fotkat, a nekako se mi zdi, da barve in kontrasti na fotkah enostavno ne odražajo realne slike.

Jutranje gore 1

Jutranje gore 2

Jutranje gore 3

Jutranje gore 4

Po vzponu sledi spust, kakih 20km, na drugo stran, do zadnje lagune in refugia ob njej. Glede na popoldanske ure, me ponovno pride pozdraviti veter v prsa. Da dan ne bi bil prelahek, ker res praktično nič nisem rinil bicikla, še eno »bližnico« izberem. Tako dobim možnost, da spet malo v klanec rinem. Toliko, da ne pozabim.
Utrujen se privlečem do refugia, kjer dobim posteljo in hrano. Zadnja točka pred mejo. Do nje me loči le kakih 6km zmernega klančka. To bo za jutri.
Zadnji dan Bolivije začnem zelo sproščeno. Tudi zato, ker sem med včerajšnjo borbo z vetrom sklenil, da bom na prvem križišču v Čilu zavil desno in ne levo, kot sem sprva mislil. Levo bi me namreč peljajo naprej po visokogorju do Argentine. In prvi približno soliden kraj v Argentini je kakih 4-5 dni kolesarjenja stran. Desno, no desno imam pa dobrih 40km spusta do San Pedra de Atacama. Še en turistični Disneyland, a ravno zato še toliko bolj vabljiv. Ker če je turistična destinacija, potem je tam vse udobje, ki sem ga zdnjih 14 dni pogrešal. Tekoča voda izpod pipe, elektrika, internet, udobna postelja,… Pa da ne pozabim omeniti, San Pedro je dobrih 2.000 metrov nižje in temperature to zelo dobro odražajo. Tja do 30 stopinj čez dan. A ni to luštno?!
Poslovim se od Bolvije in zapeljem v Čile. Na asfalt! Kakšen luksuz!

Nasvidenje Bolivija

Z eno nogo v Čilu – asfalt!

Prijeten prizor – Asfaltirana cesta

Po dobrih 40km spusta z vetrom v prsa, ki sem ga tokrat vesel, saj me bremza, pridem v Disneyland. Potem, ko opravim mejne formalnosti, se zapeljem direktno do Sonchka, kjer mi vrata odpre lastnica Mojca, Slovenka, ki tu živi že 23 let.

Rešen sem! No ja, vsaj za nekaj dni. Argentina je še vedno na drugi strani Andov in še vedno sem namenjen tja. Samo malo se naužijem obilice kisika in se prepustim udobju.

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Pesek, veter in samota – 1.del

Že drugi dan hostlu v San Pedru de Atacama, Čile. Senčka, 30 stopinj, streha nad glavo, tekoča voda in elektrika, vse udobje civilizacije. Pa poglejmo, kako sem se znašel tu!
Po vrnitvi s kratkega izleta do Machu Picchuja je bil čas, da spet zajaham Lojza in se res že končno začnem premikati nekako proti jugu.
V času moje odsotnosti, je bil Lojze na varnem pri Luisu in Marini, lastnikoma poceni prenočišča v Challapati, manjšemu kraju na cesti iz La Paza v Uyuni in Argentino. Dva, trije dnevi za priprave, pranje cunj, nakupi, pregled Lojza in čas je za nove avanture na cesti. Glede na info, ki sem jih imel za mojo predvideno ruto, bo naslednjih 600km »avanturističnih«. Zanimive »ceste«, ki so mešanica kamenja, peska, ribežna (v angleščini se tovrstni površini reče »washboard« in jaz se ne spomnim nobene druge primerne slovenske besede kot ribežn, ki so ga naše prababice uporabljale, ko se je še na roko pralo perilo), veter v prsa (prevladujoč je zahodnik oz. juguzahodnik), občasen dostop do vode, trgovinice s hrano pa so bolj izjema kot pravilo. Aja, pa vse to se večinoma nahaja tam med 3.600 in pa 4.600 metri nad morjem. Za vsak slučaj, da ne bi bilo vse skupaj preveč enostavno.
Prvi cilj mi je bil Salar de Uyuni, največje izsušeno slano jezero na svetu, ki je s svojimi približno 13.000 km2 večje kot polovica Slovenije. Popolna ravnina v čisti belini, ki se nadaljuje preko horizonta. Le do tja je potrebno priti.
Prvi dan me je že zjutraj razveselil Luis, lastnik prnočišča, ki mi je povedal, da imam do Salinas de Garci Mendoza, kraja na severu Salarja de Uyuni, cesto asfaltirano. Moje info so bile malo starejše, tako da sem se že pripravljal na makadam, asfalt bo lepo darilo.
Po kakih 30km na glavni cesti proti Uyuniju, sem zavil na zahod. Jutranje napovedi o asfaltu se izkažejo za resnične, tako da uživam v tem darilu. Široka prostranstva visokogorja biča veter in dviguje prašne vrtince, ki mi mestoma prečkajo pot in me zasujejo s prahom. Se bo potrebno navaditi na to.

Peščeni vihar v daljavi. Najine poti so se križale nekaj kilometrov nazaj

Konec dneva v manjši vasici, Vengalvinto, kjer mi ob črnih oblakih na obzorju vaški učitelj odpre vrata šolske jedilnice, kjer si lahko razgrnem spalko za čez noč. Ravno pravi čas, saj se v roku 10 minut razbesni peščeni vihar, ki celotno vasico obda v nič kaj prijeten oblak prahu.

In kar na enkrat sem lahko videl samo še nekaj metrov navzdol po ulici

Naslednji dan se asfalt nadaljuje in edini neprijetnosti sta dve manjši nevihtici, ki pa me ujameta ravno takrat, ko imam na dosegu roke možnost zavetja pod nadstreškom ali pa v odprti lopi. Za zaključek dneva si v Salinas de Garci Mendoza privoščim poceni hotel z vročim tušem. Jutri grem na jug in slovo od asfalta je hitro, a ganjivo.
Na izhodu iz Salinasa me pozdravi peščeni makedam in zakonitost tukajšnjih poti. Pogosto je na voljo več kolesnic in takrat se moraš odločiti, katera ti je najbolj všeč.

Izbiranje kolesnic

Da bi ocenjeval, katera je najbolj prevozna (beri najmanj peščena), pa rabiš tudi malo sreče. Tako izberem eno, ki se mi zdi, da bo me z najmanj truda pripeljala na drugo stran suhe, blatne ravnice, kjer se spet srečam z makedamom, pa preko »hribčka« in na obljubljeno ravnino Salarja. V nenadejani ravnici toliko uživam, da niti ne opazim, da me je odpeljala stran od glavne poti. Kar na enkrat se kolesnice praktično končajo in meni ne preostane drugega kot da sestopim z Lojza in ga preko peska porivam kakšno uro nazaj do glavne ceste. Kasneje se izkaže, da je bil to samo uvod v kar bo v naslednjih dveh tednih postalo kar pogost pojav – rinjenje polno otovorjenega Lojza skozi globok pesek.
A danes pridem nazaj na cesto ter se podam v klanec na vrhu katerega se na obzorju pojavi belina – Salar de Uyuni!

Tista bela stvar na obzorju

Spustim se na drugo stran in si na obrežju Salarja najdem zaveterje za čez noč. Manjša skupinska hiška, ki je trenutno nihče ne uporablja.
Čudovito sončno jutro, malo frišno. Danes je dan za Salar. Cesta pelje ven iz vasice in po kakšnih dveh kilometrih preide iz kamenja v sol. Ravnina!

Vstop v Salar

Današnji cilj je Isla Incahuasi, manjši otoček sredi Salarja. Zavijem v splošno smer otočka. Tako kot včeraj, imam tudi danes na voljo več kolesnic, ki se vse izgubljajo v daljavi. Odločim se za najbolj umazane, ker to pomeni, da po njih poteka največ prometa. In nekje po tej logiki, naj bi torej peljale do otočka.
Horizont je neskončen, belina kamorkoli pogledaš.

I’m on the road to nowhere

Šele po kakih 15km se na obzorju pojavi majhna pikica, ki mi potrdi, da se premikam v pravo smer. Počasi, veliko prepočasi se veča. Tu na Salarju so razdalje varljive in jih je praktično nemogoče oceniti.

Tista majhna pikca v daljavi je Isla Incahuasi. Še več kot 20km stran!

V nasprotju s tem, kar sem pričakoval, cesta ni ravno gladka. Saj so predeli, ko lahko praktično z zaprtimi očmi vozim, a večinoma temu ni tako. Tu so majhne luknje ali pa manjše izobkline ali pa zgolj stičišča slanih plošč, ki mi vožnjo preko Salarja spremenijo v nekakšen slalom po minskem polju.

Sploh ni gladko

Po urah beline in praznine ter sonca, ki kar žge, se zgodaj popoldne pripeljem do Isle Incahuasi. Osamljenost zamenja Disneyland turistov, ki se na otok podajajo na dnevnih izletih v jeepih. Cena, ki jo moram plačati za obisk ene izmed najbolj turističnih destinacij Bolivije.

Dobrodošel v Disneyland

Po daljšem odgovarjanju na vparšanja vseh turistov za katere sem bil jaz tu sredi Salarja verjetno še večja atrakcija kot sam otoček posejan s kaktusi, si končno lahko utrgam malo časa zase. To pomeni, da se na hitro spoprijateljim s Juanom Lopezom, šefom skupince ljudi, ki skrbi za otok. Ko ugotoviva, da bom tu ostal čez noč, mi ponudi spanje v pisarni, ki jo čez noč ne bodo uporabljali. Cena za ta luksuz je nakup vstopnice za otok. Seveda zame kot kolesarja, bo vstopnica po lokalni ceni 15 bolivijanov (slaba 2 EUR). Drugače je to cena za Bolivijce, za turiste je dvojna.
Sprejmem ponujeno, saj to pomeni, da mi ne bo potrebno iskati zavetrja za šotor in tudi ne postavljati šotora. In ja, s tem dobim tudi možnost, da se povzpnem na vrh otočka in si malo ogledam to belo prostranstvo.

To sem danes prekolesaril

In to mi ostaja za jutri

Malo pred sončnim zahodom se Disneyland neha in vsi jeepi se odpeljejo nazaj v Uyuni. Tako na otoku ostanemo jaz in oskrbniki. Vsak se posveti svojim stvarem, kar zame pomeni najprej ena kavica in opazovanje sončnega zahoda ob bičanju vetra.

Sončni zahod na Salarju

Še pred 5h me zbudijo prvi jeepi, ki začenjajo dovažat nove horde turistov. Še pravi čas vstanem, da ujamem prebujanje novega dne in se nato podam naprej proti jugu in ven iz Salarja.

Prebujanje novega dne

To pomeni novih 40km »minskega polja«, ki se nekje na sredi spremeni v povsem gladko površino, da lahko naredim malo več kilometrov. Proti izhodu iz Salarja se osredotočim na to, da se probam držati kolesnic, ki vodijo ven iz Salarja. Se predobro spomnim potiskanja skozi pesek izpred dveh dni.
In tako se ponovno srečam z ribežnom na cesti, pa tudi peska se ne manjka.

Ribežen

In ja, pesek ni bil daleč stran

Ob tem ponovnem srečanju z realnostjo tukajšnjih cest, se zlahka odločim, da da zaključim malo prej. No to in pa dejstvo, da se je oprema začela nekaj puntati proti meni. Že zjutraj sem zlomil vzvratno ogledalo, nato se mi je sredi nikjer, v belini, zlomila palica, ki jo imam, da naslonim Lojza. Potem mi je skoraj antenica z zastavo med špice padla in za zaključek še ugotovim, da se je odšraufal en nosilec od sprednje torbe. Ob dodatnem dejstvu, da je že popoldan in da se je veter že dodobra prebudil, povsem mirne duše zavijem v bližnji kraj, kjer si najdem poceni posteljo in vroč tuš.

Jutri še 30km do San Juana, ki je zadnja možnost za nakup zalog za »Ruta de las lagunas«, novih skoraj 300km makedama, peska, vetra in divjine do Čilenske meje. A to je zgodba za naslednjič.

Peščeni vihar na poti do San Juana. Znak tega, kar me čaka v prihajajočih dneh?!

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Včasih je dobro imeti plan

Pa sem nazaj. Ne samo, da spet en post objavljam, nazaj sem tudi v Boliviji. Vmes sem imel kratek izlet na sever, v Peru.

Iz Potosija sem jo mahnil proti Uyuni-ju, tako kot sem napovedal v mojem prejšnjem postu. Pot, ki sem jo izbral, me je po 4 dneh pripeljala do glavne ceste La Paz – Uyuni, v manjše mestece Challapata. Tu zaviješ levo in se odpelješ na jug, najprej Uyuni, nato Argentina in nekaj malega kilometrov (tam, 5 – 6 tisoč) kasneje si na Ognjeni Zemlji, na koncu sveta.
Samo da sem jaz imel še nek manjši opravek na severu. Kljub skoraj štirim mesecem, ki sem jih lani preživel v Peruju, še vedno nisem obiskal Machu Picchu-ja. In mojega bivanja v Južni Ameriki ne morem zaključiti, ne da bi obiskal njene verjetno največje turistične znamenitosti. Ker pa sem bil (in trenutno spet sem) kakih 1.000 km stran in ker tja in nazaj pelje več ali manj ena cesta in ker … No ja, ker mi je tako pač dišalo, sem se odločil, da Lojza pustim v varstvu Luisa, lastnika nekega poceni prenočišča tu in se proti Machu Picchu-ju podam z busom. Ne bi rekel, da je tako lažje (menjavanje enega lokalnega busa z drugim, malo večjim in nato z največjim do Cusca – samo ta zadnji je bil skoraj 14 ur na avtobusu), vsekakor pa je hitreje. Tako mi bo ostalo malo več časa za jug Argentine in še vseeno pred tukajšnjo zimo doseči Ognjeno Zemljo.

Začel sem z okvirnim planom, s kombijem do Orura, nato bus do La Paza in drug bus do Cusca, starodavne Inkovske prestolnice, ki služi kot prvi bazni tabor za vsaj 95% »osvajalcev« Machu Picchu-ja. Od tam bom pa že kako.
Po avtobusnem maratonu, sem bil ob 6h v Cuscu, poiskal poceni prenočišče in po jutranji kavici ter kratkem oddihu se je začelo delo. Sicer sem že v naprej vedel, da obisk Machu Picchu-ja ni mačji kašelj. Glavni razlog sta dve med seboj povezani dejstvi. Glede na to, da je to ena največjih, če ne celo največja turistična znamenitost Južne Amerike, je vse skupaj močno turistično. In to pomeni, da so tudi cene močno zasoljene. Ko sem še pred prihodom sem malo po netu brskal, so me cifre skoraj pripravile do tega, da bi na vse skupaj pozabil.
Najprej je tu sama vstopnina, ki je skoraj 40 EUR. Nadalje je potrebno priti do tja. Vlak (uradno prevozno sredstvo, saj do tja ni cest) iz Cusca je verjetno po kilometru najdražji vlak na svetu. Za cca. 110 km do Aguas Calientesa (Machu Picchu Puebla), drugega baznega tabora, je najcenejša karta skoraj 50 EUR. To znese skoraj 50 centov na kilometer. In ravno toliko za nazaj! Pa potem je tu še spanje v Aguas Calientesu, saj če želiš ubežati glavnemu navalu turistov, moraš biti med prvimi,… Od številk se mi začelo vrteti v glavi, zato sem detajle tega dela ekspedicije pustil za Cusco.
A ko sem prišel v Cusco, sem se moral soočiti z dejstvom, da sem sedaj tu in da s samo organizacijo obiska ne morem več odlašati. Potrebujem načrt!
Tako sem se podal v obisk turističnih agencij, ki jih je v centru mesta več kot košev za smeti. Po kakih desetih sem imel vsaj približno sliko, vsekakor pa nisem imel več volje, da bi obiskal še kakšno. V vsaki te pričaka osladno nasmejan prodajalec ali prodajalka, ki ti nato predstavi jasno da najdražjo opcijo. Predno ga/jo uspeš ustaviti, da bi ga/jo povprašal po cenejših alternativah, te že skoraj mine volja. In ta scenarij se mi je ponovila vsaj 10-krat. Opcije pri vseh so več ali manj identične, razlika je zgolj v ceni ali pa tudi to ne. Vseeno pa moraš izbrati eno.
Nato sem se postavil v vrsto za nakup karte za Machu Picchu (jo je potrebno kupiti vnaprej, ker je na vhodu ne prodajajo). Vsaj pri tem opravilu je vse skupaj nekoliko lažje. Obstaja uradna prodajalna kart in tam jo moraš kupiti. In cena je tudi fiksna, nič barantanja in tako naprej.
S karto v roki sem se vrnil do ene agencije, ki je bila najbližje in najcenejša. Do Machu Picchu-ja se da priti tudi brez vlaka ali, spet uradnega, 4-dnevnega trekkinga (ki je jasno še dražji od vlaka). Obstajajo zadnja vrata in sicer maraton lokalnih avtobusov, kombijev, mogoče tudi z lamo, se po cesti lahko približaš Aguas Calientesu (drugemu baznemu taboru) na slabih 10km. Od tam pa do mesteca je potem zgolj kaki 2 urci hoje ob železnici. Avtobusnemu maratonu in lamam pa se lahko izogneš tako, da pri eni izmed turističnih agencij kupiš sedež v kombiju do tja. In to sem tudi storil.
Prvi del planiranja ekspedicije je bil za menoj, drugi del v Aguas Calentesu.

Na dan odhoda sem bil na dogovorjenem mestu (pred agencijo) ob dogovorjenem času (7h). Ampak sem se dogovorjenega držal samo jaz. Agencija je bila zaprta, nikjer nikogar tja do 8h, ko se pojavi možakar in ko ugotoviva, da išče mene, me s taxijem odpelje na skoraj drugo stran mesta, kjer celoten kombi čaka name. Usedem se na prazen sedež in se pripravim na 6 – 7 ur vožnje. Naš šofer jo izvedel manj kot 6 urah, to pa zato, ker je verjetno prepričan v to, da je reinkarnacija Colina McRea. Vsaj če sodim po njegovem stilu vožnje.
Dve urici hoje kasneje sem v Aguas Calentesu, najbolj turističnem mestecu v Peruju. Druga faza priprav na osvajanje Machu Picchu-ja se prične. Iskanje prenočišča! Po dobri urici imam za moj plan in budžet najbolj optimalno lokacijo. Hostel, kjer že ob 4h zjutraj pričnejo streči zajtrk. To je za tretjo fazo, ki predstavlja sam vzpon, zelo pomembno. Če želim ubežati navalu turistov, potem moram biti med prvimi na vhodu, ki se odpre ob 6h. Zadovoljen z uspešnostjo izvedbe druge faze, si zvečer privoščim eno pivo pred spanjem (se potem tudi lažje zaspi).

Naslednji dan se začne tretja faza. To po planu pomeni vstajanje ob 3:45, ob 4h zajtrk, jutranji obisk WC-ja in ob 4:40 štart iz hostla. Malo pred 5h sem v vrsti pred mostom. Čakamo, da ga odprejo. Na drugi strani in skoraj 500 metrov višje je Machu Picchu. Do tja vodi 8km cik-cak ceste ali pa slaba 2km dolga peš potka, ki gre bolj naravnost in so skoraj same štenge. Po cesti greš lahko tudi z busom, a za dobrih 10 EUR v eno smer.
Ob 5h odprejo most, jaz prečkam 5:10. Zgoraj odpirajo ob 6h, tako da bo treba pohiteti. Predviden čas hoje po pešpoti je 1h, jaz z njo opravim v 40 minutah. Vmes švicam in kolnem,a se ne ustavljam. Zato ker vem, da če se ustavim, potem bo trajalo predno bom spet lahko štartal.
Na vrhu nisem prvi, a sem med prvimi. Ko se vrata končno odprejo, stopim malo hitreje in takoj, ko je možno, zavijem stran od črede. Levo in gor proti razgledni točki. Še nekaj stopnic, malo levo-desno in dobim pogled na Machu Picchu brez turistov. Fotka in nato poiščem miren kotiček (jap, tako zgodaj se jih da najti), kjer se usedem in občudujem ostanke Inkovskega skritega mesta pod seboj, kako se prebuja obsijan s soncem. Plan uspešno izpeljan!

Tu sem v skoraj popolni tišini, edino dva uslužbenca spodaj z laksarsko kosilnico ropotata!
Ne moreš planirati vsega v Življenju. Vedno mora biti prostor za presenečenja. Recimo za čudovit sončni dan, kar na Machu Picchu-ju ni tako pogosto.

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon