¡Ah Chihuahua!

V Chihuahui, prestolnici istoimenske mehiške zvezne države, že šesti dan »nabiram moči« za nadaljevanje. Po dnevih v puščavi se prileže malo počitka, poleg tega pa sem imel tudi nekaj opravkov. Že v ZDA mi je namreč počil zob in ker so zobozdravstvene storitve v ZDA nekaj, kar si skromni popotnik na kolesu bolj težko privošči, sem z obiskom zobozdravnika odlašal do Mehike. Potem pa so tu še čisto standardni opravki kot je pranje perila, pisanje bloga, planiranje nadaljnje poti,…

Predno sem vstopil v Mehiko, sem moral najprej zapustit ZDA. Dokaj rutinski postopek, policaj na meji pogleda moj pasoš in mi dovoli naprej. A jaz ne bi bil jaz, če ne bi zakompliciral situacije. Moj pasoš ima namreč žig, ki mi v ZDA dovoljuje biti zgolj 3 dni, in to je do sedaj že bilo vir nekih komplikacij. Ker nisem opazil, da bi policaj v računalnik zavedel moj odhod iz države, sem se vrnil do njega in ga opozoril na to, da imam žig za 3 dni in še predno sem ga uspel prositi, da mi da izstopni žig (ker računalnikom ne zaupam), se je zadeva zakomplicirala. Skoraj sem postal ilegalec, vsekakor pa poseben primer. Moj izstop iz države se je tako zavlekel za kakih 45 minut, ker sem moral najprej čakati, potem na dolgo in široko razložiti celo štorijo in potem spet čakati. Po 45 minutah je prišla policistka z mojim pasošem in mi rekla, da grem lahko ven iz ZDA. Mislim da so bolj obupali nad mojim primerom kot pa da so zadevo v celoti raziskali in se posvetovali z vsemi potrebnimi inštancami. A tudi prav, samo da lahko grem! Ampak predno grem vseeno lepo zaprosim za izstopni žig. Kot se temu reče »Šta je sigurno,..!«

In sem ga dobil!

Vstop v Mehiko je bil drugačen. Nekaj malega klepeta v moji polomljeni španščini s policaji, plačilo 25 USD takse in žig v pasoš, ki mi v Mehiki dovoljuje ostati 180 dni. Vsaj mislim tako, ker je moje znanje španščine pač omejeno.
Obmejno mestece, Ojinago zapustim dokaj hitro. Obmejna mesta so navadno kraji, kjer se ne želim zadržati predolgo, ker so pogosto umazana in imajo svoj delež sumljivih osebkov. Pred mano je ponovno prazna cesta, puščava in kmalu tudi hribi. Vzponi na te hribe mi razkrivajo pogled v daljavo in z višine imam možnost opazovati mehkobo pokrajine pod seboj. Distanca spremeni vse tiste grobo zarezane hudourniške struge in od vetra oglodane skale, mimo katerih sem kolesaril malo prej, v nežne, mehke gube pokrajine pod menoj.

Distanca

Na mojo srečo je ta dan bil oblačen, tako da so bile temperature povsem znosne in tudi vzponi, ki jih je bilo kar nekaj, niso bili tako naporni. A vendarle mi ta dan ni uspelo priti do nekega naselja, kjer bi lahko poiskal prenočišče. Nasvet, ki sem ga namreč dobil za te predele Mehike se je namreč glasil, da ni ravno najbolj pametno kampirat na divje. In ker torej nisem uspel priti do nekega naseljenega kraja, sem se zatekel k improvizaciji. Na vojaški kontrolni točki sem ugotovil, da moja polomljena španščina vseeno ni tako slaba, da mi ne bi uspelo vprašati za dovoljenje za kampiranje. Še dobro, kajti vojaki niso znali angleško, a smo se vseeno sporazumeli in tako sem prvo noč v Mehiki kampiral v bližini kontrolne točke.

Gostitelji za eno noč

Prvo kampiranje v Mehiki

Naslednji dan je obljubljal ogromno praznine in veliko sonca. Potem ko so me vojaki založili z vodo, kavo in hrano za na pot, sem se podal v breg in cel dan kolesaril. Večino časa se z vetrom nisva razumela, saj je po znanem, starem pravilu pihal v prsa. Tudi dejstvo, da je bilo sončno in ob cesti nikjer nobene sence mi ni šlo najbolj na roko. Vseeno sem ta dan naredil preko 90 km.
Ko sem ob koncu dneva iskal vasico, ki bi, glede na moj zemljevid, morala biti poleg glavne ceste, sem bil neprijetno presenečen, ko so mi delavci ob cesti, ki so bili tam verjetno zato, da mi pomagajo, povedali, da je vasica kar nekaj km za obzorjem in do nje vodi zgolj nek komaj viden makedam. A namesto, da bi se podal na ta makedam v upanju, da je na koncu res neka hiša, sem raje sprejel povabilo delavcev, da me zapeljejo do prvega mesta. Vožnja na zadnjem delu pick-upa, kjer sem moral z eno roko držati Lojza pokonci, z drugo pa čuvati vse stvari, da jih veter ne odpihne (zgolj deloma uspešno, saj sem ostal brez ene že tako ali tako strgane rokavice) je delovala nekako surrealistično. Prazna cesta, ki se vije po prazni pokrajini, veter v laseh, temni, črni oblaki iz katerih so kmalu začele padati težke kaplje, ki so zaradi hitrosti s katero sem potoval, delovale kot drobne iglice, ki se zabadajo v kožo. In hkrati je bil tu topel občutek, da se naporen dan kolesarjenja počasi izteka. Le še prostor za spanje si bom moral poiskati. In ker sem pristal v mestu, je iskanje prostora za kampiranje malo večji izziv. A obstajajo druge opcije in tako sem se napotil proti gasilnemu domu, kjer sem ponovno testiral svoje sposobnosti sporazumevanja v španščini. Očitno mi gre, saj sem ta večer spal v postelji, potem ko sem se lahko stuširal in si v njihovi kuhinji skuhal večerjo.

Gasilci v Aldami

Vsekakor sem bil v Mehiki deležen toplega sprejema resnično prijaznih ljudi!

Prometa je bilo do sedaj resnično malo (na cesti od meje do Chihuahue me je v povprečju prehitelo 4-5 avtomobilov na uro), tako da me ta izziv čaka nekje v prihodnosti.

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

PS
Za nekaj časa se poslavljam, saj se podajam na, lahko bi se reklo, mazohistično odkrivanje Copper Canyon-a, ki je večji in mestoma globji od veliko bolj znanega ameriškega Grand Canyona-a.

Zadnji dnevi v ZDA

Pa sem dosegel mejo. Pred mano je Mehika, jaz pa sem v majhnem obmejnem kraju, Presido Teksas. Odločil sem se, da si tu privoščim en dan oddiha. A ko mi je moja couchsurfing gostiteljica Jieve ponudila, da ostanem še en dan dlje, sem ponudbo z veseljem sprejel.
Pot do sem me je vodila po vedno bolj suhi in prazni pokrajini. Kraji so postali vedno bolj oddaljeni en od drugega in ukvarjanje z vprašanjem dostopa do vode je postalo stalnica. A tako pač je, ko se odločiš, da greš s kolesom po puščavi. Je pa nadmorska višina pripomogla k temu, da dnevi niso bili tako zelo vroči. Dejansko sem dvakrat zjutraj, ko sem še v trdi temi vstal in pričel s pripravami na odhod, oblekel volnen pulover, ki ga uporabljam kot vzglavnik.
Ko se na vzhodu na nebu odvija igra barv in iz črne preko vedno bolj orančne začne prebujati jutro, se jaz pripravljam na odhod. Pospravim šotor, pripravim in pojem zajtrk ter popijem kafe (kako poznan ritual). Sonce se že lepo dvigne nad horizont, ko se jaz podam po dolgi, asfaltni kači, ki se vije tam nekam proti obzorju. Edina družba mi je veter in muzika, ki jo dostikrat poslušam. Pokrajina okrog mene deluje pusto, a vem da ni (če ne drugega vidim na cesti povožene živali). Grmičevje, kamen in hrbi okrog mene. Nad mano včasih zakroži kak jastreb. Kot da bi čakal, da padem po tleh in obležim. Vse skupaj deluje kot iz kakšnega westerna. Samo še indijanci se manjkajo ali pa ko pridem v kak kraj, da bi me pričakal Clint Eastwood in bi se v ozadju zaslišala muzika iz »Dobri, slabi, zli!«

Življenje v puščavi

Puščava

Asfaltna kača

Redki kraji skozi katere se peljem delujejo prazno, opustelo. Nekateri so dejansko bolj mesta duhov. Eno takih je Langtry. Na vrhuncu slave (zgodnje 20 stoletje) je imel 800 prebivalcev. Potem pa so najprej preselili glavno cesto, nato pa še železnico in danes ima mestece 14 prebivalcev. Ima pa tudi center za obiskovalce/muzej posvečen »sodniku« Royu Beanu. Možakar je imel, dajmo reči, zelo svojstven pristop k pravici. A to so bili časi Divjega Zahoda in ni bilo tako nenavasno, da je za sodišče uporabljal svoj saloon ali pa da se je kazen plačala v obliki pijače za cel saloon (in Bean kot lastnik saloona je pri tem nekaj malega zaslužil).

Padli orjak

Spomini na preteklost

Pozabljena trgovina

No in tu, v tem centru za obiskovalce, sem spoznal Briana, ki je trenutno v vlogi vodiča za skupinico treh kolesarjev, ki prečkajo ZDA po južni trasi. Od Floride do Kalifornije. On jih spremlja v njihovem podpornem vozilu, med tem ko oni kolesarijo. Prazna kolesa in približno 80 km na dan. Potem jih pobere in jih v prijetno ohlajenem kamperju odpelje do hotela, kjer bodo prenočili. Zjutraj pa jih odpelje nazaj na točko, kjer jih je pobral. Takšna tura ni poceni, da se razumemo. Samo najem kamperja jih bo prišel med 15.000 in 18.000 USD za 90 dni. V teh 90 dneh se bo nabralo tudi nekaj stroškov s prenočitvami v hotelih, kjer nočitev stane 150/200 USD na noč. In tovrstne prenočitve so pravilo, ne izjema. Ja, tudi to je način, da potuješ s kolesom. Le da to ni moj način. Mi bolj ustreza polno otovorjen Lojze in spanje kjer te ujame noč. Sem prepričan, da bi tudi Brian raje tako prečkal ZDA.
Kot sem na začetku tega posta omenil, je pred mano Mehika. Mehika, ki se je veselim in jo nekako z nestrpnostjo pričakujem. Vem, da me tam čaka kulturni šok in to me veseli. Sem že malo sit ZDA in lahkotnosti potovanja, kjer te na vsakem koraku čakajo vse »prednosti« civilizacije. Vse kar moraš storiti je, da prideš do prve bencinske črpalke (in teh je veliko) in že imaš dostop do mrzle pijače, klime, polnih polic in čistega WC-ja. Mehiko si predstavljam drugače in to me navdaja s pričakovanjem.
In te iste Mehike me je tudi strah. Ne, ni me strah narko kartelov in vse tiste negativne publicitete, ki jo Mehika dobiva v naših medijih. Trdno sem prepričan, da je Mehika (tako kot večina krajev na tem planetu) polna dobrih, prijaznih ljudi s katerimi bom lahko delil trenutke Življenja.
To česar me je strah so ceste in vozniki. Od večih izkušenih kolesarjev sem že slišal oz. bral, da so zelo agresivni in velikokrat povsem ignorantski do kolesarjev. Tu ob meji sem zasledil novico o mladem švedskem paru, ki sta kolesarila po svetu in ju je v Braziliji povozil neodgovoren voznik. Ona je za posledicami nesreče umrla, on je težko ranjen v bolnici. Takšne žalostne novice mi ne vlivajo poguma.

A jutri bom vseeno šel v Mehiko in še naprej sledil svojim Sanjam!

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Zadnje šotorenje v ZDA

Ne ravno 66, a bližje nisem mogel.

Puščavski kavboj na kolesu

Centrani Teksas

Prvi kilometri Austina so mi pokazaili lekcijo iz kolesarjenja, ki semo jo že malo pozabil in jo je potrebno obnoviti. Konec koncev bo to teren pokrajine, ki je pred menoj – Texas Hill Country. Najprej bo potrebno preko hribov, da pridem do puščave. In ti začetni vzponi so me nekajkrat tako šokirali, da sem moral dol z Lojza in ga potiskati v klanec.
Eno izmed predmestij Austina skozi katero sem šel pa mi je ponudilo še eno lepo presenečenje. V iskanju knjižnice, kjer bi se lahko povezal s svetom, sem naletel na knjigarno. Dobro založeno knjigarno. Med drugim so imeli tudi zemljevide (ne enega, temveč več njih in to različnih) Mehike. In sem enega kupil. Tako bom vsaj vedel kam grem (približno).
Dober zemljevid postaja vedno bolj življensko pomemben. Pokrajina je namreč vedno bolj prazna, redkeje poseljena. In to je dobro vedeti v naprej in se na to pripraviti. Predvsem so pomembne točke, kjer lahko dobiš vodo. In vodo vsekakor rabiš ko kolesariš pri temperaturah, ki so še vedno preko 30°C. Če sem v preteklosti lahko zanašal na to, da bom vodo dobil pri prvi hiši ob cesti, to v Teksaških hribih ni več dobra taktika. Ob cesti namreč ni hiš. So le neskončno dolge ograje z napisi »Private Property! No Trespassing!« (»Privat posestvo! Ne vstopaj!«) Vse je ograjeno in žive duše ni na spregled. Hiše v veliki večini primerov niti ne vidiš s ceste, kaj šele da bi videl koga zunaj.
Soočen s to realnostjo sem primoran prilagajati svojo pot in razdalje, ki jih lahko naredim v enem dnevu, točkam, kjer lahko pridem do vode. To so navadno manjši kraji, včasih pa zgolj križišče dveh cest z bencinsko pumpo/trgovinico. Vmes pa dolgi odseki ničesar. Grmičevje, posamezna drevesa in veliko ograj. Na teh dolgih odsekih možgani gredo svojo pot. In jaz jim pustim. Tako se mi je v misli zadnjič, na enem takem dolgem odseku, prikradlo razmišljanje o sledenju Sanjam. O tem, kako srečen sem, da mi je dano, da lahko sledim svojim Sanjam. In tudi o tem, da sem za to hvaležen. A hkrati se je pojavila tudi misel o pogumu. In tu ni mišljen pogum potreben, da pustiš službo, ali se posloviš od domačih in prijateljev, ker to je subjektivno. Ljudje te reči različno dojemamo. Tu imam v mislih nekaj bolj objektivnega. Zavestno se podati v neznano in pri tem za seboj pustiti dostop do resnično življensko pomembne dobrine (ne vem, če je to ustrezna formulacija, a ker se ne spomnim nič boljšega, bo moralo zadoščati) – vode!
Ta dan sem se zjutraj zbudil v manjšem kraju, kjer sem imel dostop do največjega luksuza, vode. Saj je bilo v tem kraju dostopno tudi cel kup drugih prednosti, kot recimo mrzla pijača, relativno dobra kava, zračno hlajena knjižnica,… A tu spoznavaš, da je največji luksuz dejansko voda. Ker je bilo pred mano 130 km do naslednjega kraja, kjer lahko realistično računam na dostop do vode, sem se torej založil z vodo. S sabo sem jo vzel skoraj 12 litrov. To bi mi moralo zadoščati za dan in pol kolesarjenja in tudi kampiranje nekje v tem prostranstvu. In s tem sem opravil svojo nalogo, da se pripravim po najboljših močeh na to, kar me čaka. A potem je potrebno zbrati pogum in se zavestno podati na pot v neznano. Prepričan, da si se dobro pripravil in da si naredil svoj del naloge, se pomirjen podaš v neznano in se prepustiš Življenju.
Po 60 kilometrih sem prišel do prvih hiš (3-4). Za obstoj tega kraja sem sicer vedel iz zemljevida, a sem tudi vedel, da od tega kraja ne morem kaj dosti pričakovat. Me pa je vseeno presenetil z sicer že lep čas zaprto trgovino, ki pa mi je vseeno nudila senco in je imela tudi pipo iz katere je pritekla čisto lepo pitna voda. Ostale hiše so bile mogoče naseljene. Nisem videl žive duše.
Ko sem se okrepčal in naužil sence, sem proti večeru našel mesto ob cesti, kjer sem lahko postavil šotor. Zaščiten z grmičevjem in dejansko kakih 10 metrov nad samo cesto, sem v miru postavil šotor in si skuhal večerjo.
Potem pa sem zvečer opazoval kako se na nebu, ena za drugo, prižge na milijone zvezd, vesel, da sem lahko doživel ta dan in da sem imel pogum ga, ne samo sanjati, ampak tudi Živeti!

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

Kampiranje v teksaških hribih

Kolesarjeva nebesa – sladoled

Kampiranje na divje

Večerna kava

Teksaško jutro

Teksaška divjina

Privat posest

Pa sem jo našel – hišo

Trgovinica na križišču

Cesta samote

Cesta samote 2

Cesta v samote 3

100

No tokrat pa ne bo besede o letih, ker iz 35 se ne pride kar tako na 100. Je pa 100 število dni, ki sem jih že preživel na poti (no ja, v trenutku objave tega posta dejansko 111 dni.)
Na dan 100 sem vstopil v Teksas in trenutno sem v Austinu, glavnem mestu te druge največje zvezne države. Sprva Teksas ni bil kaj dosti drugačen od Louisiane. Že tam so polja riža in sladkornega trs počasi zamenjali gozdovi in tovornjaki, ki prevažajo les, so postali stalnica na cesti. Potem pa se je zgodilo. Kako veš, da si v Teksasu? Ob cesti vidiš znak, ki pravi – »Horse shoe sale!« – ali po domače »Razprodaja podkev!« Malo kasneje je bil še znak »Saddle sale!« – »Razprodaja sedel!« Redki ljudje, ki jih vidiš zunaj, pogosto nosijo klobuke in kavbojske škornje (stereotipno, a resnično). Večina ljudi pa ni zunaj temveč se pelje mimo tebe v klimatiziranem pick-upu. Še en stereotip, a dejstvo je, da je tu v Teksasu na cesti veliko več pick-upov kot pa v katerikoli drugi zvezni državi, ki sem jo do sedaj obiskal. In vozniki teh pick-upov me motijo. Ne zato, ker vozijo te ogromne požrešne zveri, ki trošijo nafto kot da je voda, sedijo v prijetno hladni kabini med tem ko se jaz zunaj na soncu mučim z obračanjem pedal. Ne, to kar me moti je, da ustvarjajo grozen hrup z gumami, ki bolj so primerne za vožnjo po brezpotju kot po asfaltu. In v svoji prijetno hladni, odlično zvočno izolirani kabini, se sploh ne zavedajo kakšen neznosen hrup dejansko povzročajo. Tako sem za zaščito zatekel k poslušanju muzike med tem ko vrtim pedala. Me vsaj malo ščiti pred tem neznosnim hrupom.
V Austinu sem že skoraj cel teden. Se je nabralo kar nekaj opravkov (med drugim tudi tale post, ki že kar lepo zamuja). Lojze je potreboval malo nege, saj mi je ponovno počila zajla sprednjega menjalnika. Med popravilom tega je možakar h kateremu sem se zatekel po pomoč in nasvet, ugotovil, da je tudi nosilec od balance počil. Torej smo (no, on je) popravili tudi to. Poleg tega se je 6.000 km začelo poznati tudi na gumah, toraj sem Lojza preobul (nikakor nisem uspel najti gum, ki sem jih iskal – očitno mesto Lancea Armstronga vseeno ni tako dobro založeno z opremo kot bi si človek mislil – bom uporabil priporočeno alternativo) in med preobuvanjem Lojza sem opazil, da mi je počil zadnji obroč. Na srečo stanujem pri warmshowers gostitelju Evanu, ki je imel ne samo obroč, ampak dejansko celo zadnje kolo, ki ga ne potrebuje. Uau, hvala Evan! En izziv zame manj.
Poleg tega mi je moj brat, Matjaž v Austin poslal paket preko DHL-a. V Jacksonu, Mississippi sem namreč izgubil slovensko zastavico, poleg tega pa sem pred odhodom doma pustil nekaj materialov (zemljevidov) za dežele pred mano. Še dobro, ker tukaj se ne da dobiti kvalitetnega zemljevida Mehike (spet nekaj česar nisem pričakoval). In pa nov mp3 predvajalnik je prišel. Sem ga naročil kar lepo pred odhodom na pot, a je prišel šele ko sem bil jaz že v Kanadi (sem prodajalcu na Amazonu pustil ne tako lepo oceno).
In potem je tu še tisoč in ena malenkost, ki jo moraš opraviti, pa se niti ne zavedaš kdaj ti čas mine.
Vsekakor pa jutri nazaj na pot. Me kliče! Puščava na zahodu, samota, veter (upam da ne premočan in v hrbet), nočno nebo polno zvezd in prvi jutranji žarke novega dne, da me zbudijo z Nasmehom na obrazu. Vse to me kliče!

Z Nasmehom na obrazu, do naslednjič!
Simon

PS
Sem se tudi malo z blogom igral in ustvaril novo opcijo – Vprašaj Simona
Namenjena je temu, da mi pošljete vprašanja na tematiko, ki vas zanima in se ji jaz očitno še nisem zadosti podrobno posvetil.

Vas zanima kaj konkretnega o potovanju s kolesom ali deželah, kjer sem bil, pa se jaz te tematike še nisem dotaknil? Imate kakšno vprašanje o življenju na splošno, pa vas zanima kakšen odgovor lahko večurno obračanje pedal na to temo ponudi? Mogoče pa vas zanima zgolj kaj sem dobrega imel za zajtrk (jap, še vedno velja, da je hrana kolesarjeva najljubša tema)?
Naredite konec iskanju, samo vprašanje mi prej pošljite.

Pa še malo fotk!

Dobrodošel v Teksas!

Ena ameriška izkušnja brez katere lahko z lahkoto nadaljujem

Pa sva se malo podkrepila

Manjše mestece – Teksas stil – Dejansko je v tem mestecu včasih bilo veliko barov ter hiš sumljivega slovesa in če si zašel sem je bila velika možnost, da so te ali zabodli ali ustrelili – Cut and shoot!

Fast food aleja

Slow food – Barbecue pečen krompir

Na koncu mavrice – 6.000 km – jaz grem naprej!

Cena težkokategornika

Podpora od doma